Meglene jesenske stopinje

V jutru, ko megla uleži se na drevesa, ko ovije čudna srca, da skrije sledi pretekle noči se spet moj obraz ponovno rodi. Spremljajo me stopinje tam v daljavi, ko tiho čas beži, ko skrivajo se spomini preteklih dni v jesenski megli. Ti, tiha pot, ki brišeš moje stopinje v jesenski megli, da ne vidim, da ne slišim svojega nežnega glasu. Novo jutro tiho, rahlo me prebudi, da odpelje me na druge poti, v druge smeri, kjer ni sreče, ljubezni se dotakniti moje srce ne želi. Meglene stopinje in sledi na jesenski poti ostanejo, ko se oči v temni noči zaprejo, tiho zatisnejo strahove, ubijejo stare dvome.