Meglene jesenske stopinje
V jutru, ko megla
uleži se na drevesa,
ko ovije čudna srca,
da skrije sledi
pretekle noči se spet
moj obraz ponovno rodi.
Spremljajo me stopinje
tam v daljavi,
ko tiho čas beži,
ko skrivajo se spomini
preteklih dni v jesenski megli.
Ti, tiha pot,
ki brišeš moje stopinje
v jesenski megli,
da ne vidim,
da ne slišim svojega
nežnega glasu.
Novo jutro tiho,
rahlo me prebudi,
da odpelje me na
druge poti,
v druge smeri,
kjer ni sreče,
ljubezni se dotakniti
moje srce ne želi.
Meglene stopinje
in sledi na jesenski poti
ostanejo, ko se
oči v temni noči zaprejo,
tiho zatisnejo strahove,
ubijejo stare dvome.