Nočne sence zbližujejo
tisto ranjeno telo,
očiščujejo hrepenečo
pesniško dušo.
Vse skrivnosti
lahkotno vrnejo se nazaj,
spustijo se med ljudi,
čakajo, da udarijo
iz vseh strani.
Obmolkne glas!
Utihne jezik vsak!
Iz sence sreče
vedno tečejo bolečine,
vrivajo se med skrivnosti
človeškega telesa,
tja v neznana nebesa.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!