Želim si jasnine neba,
a še kar dežuje, kaplja,
poplave že ogrožajo ljudi,
jim konca videti ni.
Končno sonce boža z žarki,
so se reke umirile,
vso nesnagon naokoli skrile,
v starevodotoke se vrnile.
Le kaj solijo pamet ljudem,
da stoletne poplave so krive,
mar le še čolni se bomo vozili.
Avtomobile na hribih pustili?
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!