Kar drenjajo se,
vsak bi rad bil,
ženska ali moški,
obraz še otroški.
Obljujajo že nemogoče,
navada pač, kaj se hoče,
ve se da so tam brez moči,
zakon nad njimi bedi.
Dovolj bo če bo ugleden,
v obljubah neposreden,
da ne bo le v okras,
le to skrbi zdaj nas.
Grmeli bodo v besedah,
metali polena povsod,
naj se ve ve naokrog,
nekaterim v pomoč.
A ljudje so ločili plevel od zrn,
besede sladke zavajajoče,
izbrali pravega so tam,
zdraharje pregnali stran.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!