Vedno več jih je,
Nimajo za hrano, oblačila,
Ničesar neobičajnega.
Njihov dan je žalosten, mrk.
Stvari se ne pomikajo na bolje,
So v primežu časa,
Ljudi ki o njih odločajo,
Pametujejo, besedičijo.
Pa saj ne morejo živeti od obljub,
Prijaznih nasmehov,
Od sonca in zraka,
naj jih imeti za bedaka.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!