Je ptica preveč želela,
Da bi do sonca poletela,
Kjer žge sonce žari in sije.
Tja visoko gor si želi...
A omagala je, pada v globino,
Na zemljo od koder je poletela,
Tako visoko nebi smela,
Nemočna, preveč si je želela.
Čeprav je videla modro obzorje,
Svetlikajoče morje,
Lepe vrhove in planine,
Zdaj vse izginja za vedno mine.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!