Tik tak

Kaj lepšega je kot spomin na rodni kraj, Čas iz mladosti ki se ne vrne nazaj, Na materine oči in besede, Žuljave roke očeta v spomin sede. Še se spomnim cvetličnih gred doma, Tam rož najlepših kar jih svet ima, Ko sta mi starša pomagala v vsem, Bili smo kot razkošen cvet en. Zdaj domačija sameva, Le sonce jo segreva, A lastovke še gnezdijo tam, Niso odletele kam drugam. In bleščeče oči staršev kot biser, Mi še vedno kažejo pot v vsak dan, Dan za katerega sem hvaležen, Včasih nasmejan, spet zaskrbljen. Ivljenje niso samo rože, Tiste ki prevzamejo, So tudi težki trenutki, Ki nas bogatijo in z nami živijo. jože.k