Pripnem jih,
da odletim nabirat nektar,
mano za Svojo Dušo.
Pripnem jih,
da poletim višje,
v redkejši, prosojen zrak.
Pripnem jih,
ko se spuščam
v vsakdanjo gostoto.
Pripnem jih,
da v barvah
dojamem Svetlobo.
Pripnem jih,
da razpiham iluzije
in da dojemam, sprejemam Resnico.
Pripnem jih,
ko tkem vezi z drugimi
in ko se vračam k Sebi.
Pripnem jih
na romarski poti,
njih belina me hrani,
čuva, greje,
hladi, razsvetljuje.
Bele peruti,
Vstajensko darilo
za Živost Svetosti Življenja.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!