Tiho (ob strugi) ...

Tiho, z lahnim korakom, odšla bova v noč, ko na bližnjem zvoniku odbila ura bo polnoč ... Ona in jaz, kot v Svetem pismu, sva le eno, nikoli nisem ljubil tako, kot njo, prav nobeno ... Še vedno obstaja kanček upanja na življenje, pravi, da živi, z menoj, pravo moro - trpljenje ... Na vsak način se trudim, da bi ji le ustregel, na rečnem bregu, ob njej, se bom kar ulegel ... Ne vem, pravi, da nikoli nikogar ni ljubila, toda namiguje, da za kanček me je le vzljubila ... Ob strugi vprašal jo bom, če bi se zaročila, kajti z zelenimi, svojimi očmi, me je čisto uročila ...