Nocoj je najin čas slovesa,
odšel boš, ker spoznala sva,
da so brez listja vsa drevesa,
kjer sva ljubezen skrivala.
Zares težko se je raziti,
če čustva v srcu še žive,
bom zmogla zdaj brez tebe biti,
če ustne moje te žele?
A ni prihodnosti za naju,
saj vsak po svoji poti gre,
ko zaljubila sva se v maju,
sva pozabila prav na vse.
Oči so solzne, bol je v duši,
ustavila bi rada čas,
ki najino ljubezen ruši,
a strezni naju zvona glas.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!