Zakaj je to tako težko
spregledati in videti,
kaj nama je narobe šlo,
da v trnju duša zdaj ječi.
Je bolje biti zaslepljen
na hladnem bregu iluzij,
v občutkih duše izgubljen
s tančicami vseh fantazij.
Obujava spomine le
na to, kar je nekoč bilo
in kar lahko bilo bi še,
kar hoče duša in telo.
V zavesi optičnih rošad
na bregu svojem vsak je sam
in skriva v sebi, kar bi rad,
z občutki v pajčolan obdan.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!