Ledeno kocko
postavim na sonce.
Gledam v ta led,
znotraj je uklenjeno
nekaj živega.
Nekaj,
kar ne zmore pobega
iz zmznjene ječe.
Ledeno kocko pustim
na soncu.
Sčasoma izginja,
led se tali.
Sonce pozna
pot v odrešitev.
Sijalo je toplo,
kot je ustvarjeno.
Tako je rešilo
ujeto jetnico.
Živi!Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!