Le kdo mi besedo prišepetava,
da v pesmi v verzih plava,
morda pošilja naj napišem,
kot slikar podobo narišem ?
Do kdaj nesmisel vojn bo še prezret,
Kjer na tisoče ljudi mora umret,
Tam bojevnik, otrok umira,
Pogled na svet se mu zastira.
Ponovno bo v zemlji vzklilo seme,
Novo življenje človek se rodilo,
A to kot da zemlja krvavi,
Ne vojn miru v slogi želi.
Nekoč bo trnje cvet zamenjal,
v ljudeh vest prebudil,
naj se o vsem dogovarja,
da ne prevlada krvava zarja.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!