Obrne se k nebu,
saj pod njim je tisto,
kar je prerastel.
Vrh gore,
v tisočletjih je zrastel.
Vršac se ne druži s spužvami.
Klene so njegove skale,
a trava iz samotnih jas
je najmehkejša.
Vrh gore,
v tisočletjih je zrastel.
Obrne se k nebu,
saj pod njim je tisto,
kar je prerastel.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!