Ves v soju sveč
je kot škrlat, bordel rdeč.
V njem dama –
osamljena in sama.
Ljubezen prodaja za denar,
brez čustev – ji zanje več ni mar.
Visokih pet in v odtenku prosoja je obleka,
le lutka je in niti senca od človeka.
Telo kot mrtvo, a vendarle živi,
duša je davno med umrlimi.
Srce ledeno,
kot kamen, onemelo.
Prišel bo dan,
ko boj bo njen končan.
Takrat na nebu zvezda nova zažari,
božji sij, mir večen dodeli.
Hermina PalčnikKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!