Nebo je olajšano vodne teže.
A rečna struga je zvrhano polna.
Teža oblakov je padla na tla.
Gosto deževje pojenja.
Oblaki se tanjšajo
in krčijo svoje meglice.
Jasnina neba spet diha,
izvabi na plan sončne žarke.
Rečna struga se izliva,
sčasoma njena gladina usiha.
Nebo diha njeno sopenje.
Med nebom in zemljo
kroži ta cikel.
Olajšanje si najde pot,
da odloži svoje breme.
Za vsakim dežjem sonce sije.
Nobeno breme ni večno,
a tudi olajšanje ne.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!