Kot nevidna nitka nas povezuje,
je do nas tudi darežljiva,
včasih zamerljiva,
spet nagajiva.
Ta nit nam je nit življenja,
včasih polna trpljenja,
kjer bolezen kraljuje,
žalost domuje.
Sonce z žarki razveseli,
polepša turobne dni,
kaže pot naprej,
nevidni nitki tej.
Da sonce za vselej potemni,
nekoč se vselej zgodi,
nevidne nitke več ni,
v neznano izpuhti.
Ostanejo le še spomini na čas,
ko je še odmeval naš korak,
če z dobrim smo bogatili,
ostali bodo še spomini.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!