Na sosednjem vrtu
stara jablana stoji,
upira se času, vetru in starosti.
A vsako pomlad
vsa v cvetju žari,
kot bi ne bilo njene starosti.
Jeseni ponuja plodov obilo.
Zdi se kot dragoceno darilo
vsem potepinom v okolici.
Ko jesen se potopi v zimski čas
strmim v njen zgaran obraz.
Mnoge skrbi zadaja ji mraz.
Vse do pomladi spokojno čaka,
da ji sonce povrne moči.
Potem pa vsa vedra in bela k nebu kipi.
JeanneKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!