Trnaste bodice nastavlja
vzdolž svojega stebla,
korenini globoko,
trpežno se razraste
brez ljubeče nege raste, raste,
raste v izmučenih,
zbitih tleh.
Vijoličast košek
kuštravega cveta
ne čuje hvalnic,
a vseeno gosti čebele.
Kdor ga skuša izpulit,
odnese bodic,
ki jih nehvaležno
zasaja v obrambo.
Le eno pomaga,
da se ukloni.
Če zbito zemljo zrahljaš,
ji vrneš zračnost,
hranljivo dobroto,
izgine.
Bolje je ljubeče negovati
hranljivo rodno prst,
kot mukoma puliti bodeče plevele.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!