Travna ruša je ozelenela.
Prekrila je gola področja.
Kot koža pokriva
grudasto skorjo,
jo čuva pred hladom,
jo ščiti, varuje.
Pustim svojemu zelenilu,
da se razraste,
da se preplete
z zaskorjeno zemljo,
da tke svoje zaščitno tkivo
čez ranljivo goloto,
da jo pokrije z zelenimi lasmi,
da splete travno preprogo
pisanim metuljem,
da se odpre soncu.
Pustim svojemu zelenilu,
da objame moje sanje,
da se vnese v moje želje,
da se vplete v novo gnezdo,
da povabi ptice
v svoj dom,
da obarva moje pesmi
z zelenim klorofilom.
Pustim svoji vigredi zeleneti,
pustim se ji objeti,
pustim ji cveteti.
Pustim ji živeti.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!