Mi veter nosi pesem iz gozdov,
pesem mladosti ljubezni dih,
melodijo ki me spominja na njo,
ko sva spoznala se, bilo je lepo.
Takrat sem prvič ji mačic natrgal,
pomladni je veter naju je božal,
pogled in objem je povedal vse,
teh trenutkov se spomniva še.
Ko zdaj se spomniva nazaj,
v mislih čas prikličeva kdaj.
nama veter zapel je melodijo,
melodije srca ki ne zbledijo.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!