Pustim jih pri miru,
ne oziram se nanje.
Skrbi.
Prihuljeno, potuhnjeno se plazijo,
jeguljaste, sluzasto spolzke,
brez hrbtenične osnove.
Zaudarjajo po kislem,
trohnečem in razpadajočem,
brez moje pozornosti
so uvele in prazne.
Pustim jih,
da shirajo.
Brez njih mi je bolje in lepše.
Ometem pajčevine po kotih,
kjer se potuhnjeno nabirajo
in se hranim z ročnim delom.
Ne grem na njihov pogreb,
postim se od njihovih hlapov,
užijem zdravilno dieto.
Hranim se z ročnim delom
in zadovoljna uživam sadove.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!