Pomladna

Mraz si je obril belo brado, rožnato rdijo lica pomladi, sramežljivo se šobijo njene ustnice, topel piš liže jezerski led. Zaskorjeno tkivo se raztaplja, pod njim je obrušena sinja gladina. Led poka, nakana prevare je bistro razkrita, nastavljene pastne vabe so spregledane sprhnele. Nisem se ujela v lepljivo, lažnivo, preračunljivo past. Odšla sem od tam. Hude zimske razmere so minile. V ritmu mojih dveh rok so porojene kapljice novih moči. Sama izcejam njihov sok z ročno opravljenim delom. Punčka v meni molči, roke staršev ni za objem, ko začenjam na novo. V hiši staršev zame ni… Vedno ista stara zgodba najde rano, ki boli. Rdeč pramen jeze se oglaša pod rebrnim lokom, jedkost se mu izceja in žge. Pustim, da se čisti, sočutno negujem staro bolečino. Rdeč plamen vabim, da se mi pridruži, ko v ritmu svojih dveh rok, porajam kapljice novih moči. Otroška nemoč se pomiri in sprejme moj odprt objem, moje ponujene dlani. Zrastle so mi, da si odraslo pomagam z ročno sestavljenim delom. Ustvarjam si, s tem lahko hranim svoje dete, v svojem širokem objemu. Kot dih pomladi napenja brste, mi dnevno delo prinaša darila novih priložnosti in sadov. Pomlad utripa v vratni žili, vdih in izdih narekujeta ritem. Hrbtenična pokončnost krepi mojo vero vase, moja srčnost čuteče živi. V ritmu mojih dveh rok so porojene kapljice novih moči. Sama izcejam njihov sok z ročno opravljenim delom.