Klicali so potres,
ki bi potrgal korenine,
podrl zgrajeno živost
in opustošil pokrajino.
Klicali so potres
z besedami,
ki bi posrkale hranljiv ponos
na dosežke
in ki bi s strupeno slanico
izsušile tla,
jim odvzele plodno rodnost.
Jalovost tega početja
se je sesula vase.
Mojih tal taki tresljaji ne tresejo,
takih besed ne jemljem vase.
Pustim, da zdrsnejo mimo mene
in jim zavrnem dostop.
Samooskrbna sem v temeljih,
ukoreninjena v svojo zemljo,
vraščena v svoja tla,
ponosna na svoje dosežke,
potolažena v svojem objemu,
živa v svojem življenju
in povezana s tistimi,
ki si tega želijo.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!