Razkrinkan goljuf

Jeza ga je gnala, ko sem mu zaprla pot. Nasršil se je kot puran, iz ust se mu je vlekla nastopaška aroganca. On pa že ni skušal krasti, on pa že ni bil goljuf. A njegovi lepljivi, tatinski prsti so ostali priškrnjeni med vrata v resnico, ki sem jih bliskovito uporabila za past. Nič mu ne rečem. Priškrnjen med vrata v resnico se je še vedno branil z lažjo. Mislil je, da se brani pred mano. A branil se je le še pred sabo, napihnjeni ego ima stolčen nos. Ostal je gol, brez nagnusne maske in brez tega, za kar me je načrtno hotel obrati. Slišim, kako glasno hlipa njegov lačni, bosi otrok. Priklenjen v brezčutno bedo, strada, kolne in nori. Morda ga bo le vzel v lastno rejo in ga ozdravil tatinstva. To lahko stori le on sam. Odpuščanje mu darujem, svoje rane s tem negujem. Vendar tu ni moje mesto. Vzamem si svoja dragocena semena, pridelana v letinah mojega truda, spočeta na statvah moje duše. V svoje njive jih posejem in bogato obrodim. Grem in skopljem jarke pred obzidjem svoje posesti. Varujejo jo z globino, s širino in s svetlobo. Zlu je preprečen dostop. Gospodarim svojim poljem, kaščam in domači mizi.