Danes je ta dan

Kje te pritiska danes ob zid ignorirana senca, nagnusna, strašljiva pošast, njeno zanikanje, njeno prikrivanje? Kdo je ta, ki ti jo odslikava danes? Kaj je to, kar je tvoj danes umazalo gnusno, nevzgojeno, potuhnjeno, hudobno, razčlovečeno, kar je danes tvojo kri zalilo s pelinom, tvojim pljučem vzelo zrak in poteptalo tvojo rahlost? Kaj je to, kar je danes zatemnilo tvojo svetlobo, uničilo tvoje dragocenosti, reklo »da« temu, čemur v sebi kričiš svoj »ne«, ali obratno? Kaj je tisto, s čimer si zamotil to svojo pošast, s čimer si jo podkupil, da se ti je ponovno pustila skriti, zapreti se v kletno omaro, kamor ne posije svetloba in kamor nihče ne vstopa? Samo ti misliš, da bo tam na varnem. Ona pa vztrajno išče pobege, se vlači za tabo, ti hodi nasproti in ti krati spanec z grozo in strahom, kaj bo, če kdo odkrije, da je pošast tvoja. Danes je ta dan, ko jo primeš za roko in se z njo pokažeš ljudem in svetu. Bolje je, da to storiš ti, preden to stori ona. Danes je ta dan.