
Rešilna bilka pokloni svoje steblo.
Klasje odvrže, požene jih sto.
Njih stebla se zvijajo v rešilno vrv.
Pletejo jo z mojimi rokami.
Dol moram,
dol iz oblaka otroških iluzij.
Na njem hiram in umiram.
Vrv se spusti
iz oblakov v telo
in skozenj na zemljo.
Spustim se po njej.
V mojem templju je varno.
Že davno so ga zapustili
zeleni zmaji.
Odvržem stare slike.
Prezračim, pometem,
ozaljšam si dom.
V njem sem doma,
Tu lahko živim,
kot sem si od nekdaj želela.
Naslonim se nase.
Izberem si boljše počutje.
In vdihnem olajšanje.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!