Nad trmo

Mrežasta trma vase zavija drugačne sklepe. Gleda me in se mi roga, moj trud prezirljivo spregleda, svojo žičnato ograjo nesramno spušča nadme, tepta mojo hostijo samospoznanja, in vztrajno ponavlja, da ne morem drugače. Zato kopljem globlje. Izklopim se iz njenega bednega filma, ugasnem frekvence njene postaje. Ne rinem navzgor, ampak kopljem globlje. Vztrajam pri svojem in kopljem še globlje v svoj neraziskan rudnik. Rov skopljem pod njo in se splazim skozenj. Pobegnem iz njene jeklene pasti. Vstran in naprej! Lahko je drugače in zmorem. Lahko je tako, kot hočem Jaz Sem! Tako je in tako bodi! Amen!