Bronast kip

Star spomenik. Vlit kip iz brona, preraščen s patino zelenega volka. S steklenimi očmi bolšči vame s praznim, brezdušnim pogledom. Ta praznina pekoče boli, žge me v svoje korenine, v temo nezavednega. Njen ogenj je prodrl v zamolčano, pozabljeno globino divje besnega uporništva temeljni krivici. Le sama jo lahko popravim, sebi in zase, kajti storilcem ni mar. In jim ne bo. Bolelo je mene, ne njih. Moja bolečina je zdaj moja stvar, sama moram poskrbeti zase. Dokler ji pustim, da me neslišana muči, sem žrtev in tudi storilka. Morda zanje to, kar mi je izsesalo življenje, niti ni bila napaka. Morda je bila zanje to najboljša možna izbira. Morda je zlo rodilo pričakovanje, kako bi moralo biti... In nezavedno terjanje poprave krivice. Star spomenik mi šepeče, da je svobodna volja temeljna pravica. Ne glede na vse ostalo. Sestopim iz drže storilke in žrtve, vsak človeški obraz ima obe polovici. Poravnava med obema prinese olajšanje. Brusim patino grenke, zavistne in jezne zamere in čistim svoj kip, da zasije v bronastem sijaju.