Takrat na obrobju gora,
gmota snega je zagrmela.
Smrtonosno pesem je zapela,
Planince prekrila s seboj vzela.
Vse je utihnilo od daleč kriki,
V vsej nemoči človeka,
Življenja vzela gora speča
Zbogom planine,
Zbogom ve snežne gore,
žalost mi moči lica,
ko se od vas trga srce.
Polona 61Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!