Vlak za Dunaj

Zareže v srce moje bolečina, na nebu sije bleda mesečina ... Izbrisal rad bi jo iz spomina, ubila me je kot pehotna mina ... Ves premražen stojim zunaj, gledam vlak, ki pelje za Dunaj ... Ona sedi na tem vlaku, pravi, da ne bo pri siromaku ... Pelje k nekemu se bogatašu, nekemu političnemu pristašu ... Pelje pač v boljše se življenje, pravi, da z menoj je le trpljenje ...