
Delal je le to,
kar so od njega pričakovali,
v upanju, da bodo z njim zadovoljni.
Koščena levica se je trepetajoče
iztezala po miloščino.
V upanju, da ga kdo opazi,
da ga kdo nahrani.
V upanju, da ga kdo ljubi.
Sijoča desnica se je prsato odpirala
in razdajala
vso hrano drugim.
V upanju, da ga bodo zato
slavili, priznali, cenili, ljubili.
A človek je stradal,
ljubezni, hrane in priznanja.
Naveličan se je spraševal,
kako naj prekine krog revščine.
Naposled je tvegal drugačno ravnanje.
Velikodušno je najprej ljubil sebe.
Prenehal je skrbeti za to,
da bi ga drugi ljudje imeli radi.
Delal je,
kar ga je radostilo,
s tem je zadovoljil sebe.
Velikodušno je najprej nahranil sebe.
Sit ni bil odvisen od tuje miloščine.
Kaj kmalu si je opomogel.
Zato je s tem nadaljeval.
Z drugimi je izmenjeval le presežke.
Množili so se,
množili so se.
Tako je lahko dajal več in več,
sebi in drugim.
Zato je s tem nadaljeval.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!