Izvir gotovosti

Ugašal je dan. Sončna luč je žarela rdeče. Škrlatni odtenki so posiveli. Sonce je zatonilo za obzorjem. Pospremila ga je gotovost, ki je botra zaupanju. Kdo neki bi dvomil o novem dnevu? Za vsako nočjo vstane jutro, pripelje ga Nevidna Sila, ki ima neznansko moč. Vse življenje ustvarja, vse življenje napaja, spaja, povezuje in prilagaja. Njena maternica je vse vesolje. Nevidna sila ima neskončno modrost. Vse se zdi urejeno samo po sebi. Popolna celota, v vseh svojih detajlih. Del in celota, celota in del, samostojnost in enost. Popolnost, v vseh svojih detajlih. Nevidna sila ima neskončno lepoto. Bogastvo kreacij, ki je brez mej. Ustvarja na brezmejnem živem platnu in se veseli svojih otrok. Nevidna sila ima neskončno ljubezen, ki se množi, ko se daje. Diha s srcem, vidi s srcem, s srcem čuti, z njim ustvarja, z njim deluje. Njeno srce je nevidna mreža vseh src. Njena moč jih vzpodbuja, da služijo svojemu namenu. Da ljubijo, da ljubijo sebe in vse, kar je. Nevidna sila ima neskončno dobroto. Občutke ljubezni množi z radostjo. Nevidna sila ima neskončno obilje. Svojo stvariteljsko moč množi, njen del je v vsaki njeni stvaritvi. Daje, vedoč, da tako radostno ustvarja več. Več ljubezni za vse. Več obilja za vse. Več življenja za vse. Nevidna sila ima neskončno pravičnost. Vse in vsakdo ima svojo vlogo, in za popotnico prejme vse, da jo dobro lahko opravi. Ne tujih, le svojo, a to s srčno predanostjo. Nevidna sila ima v sebi vso gotovost, da je vse, kot mora biti, za popolnost vsega.