Jutranja budnica

Sem zgodaj zjutraj prebudila se, tam gosi iz gnezda dvignile so glasne, od psa pobudo vzele so jasne, jim kosmatinec, pes bil v pomoč, a kot po navadi potepuh izginja v gozd na obzorju že sonce sramežljivo sije. Rada zjutraj zrem tja v dolino, a že iz dimnikov se dim vali, da riše črte v nebo mi spregovori. Spet zdaj meglica ga zakrije, prekrila vso je tam dolino, in naravo pokrila je s sivino. Kjer na bregu mogočen hrast stoji, objela, skrila megla kot da ga ni, tam žled in sneg sta ga močno ranila. Tako veličasten je stal v vsej veličini, objet bil v led, bremena ostaja sled, polomljen, strlo vejevje mu v tej zimi.