
Puščava se je zdela neskončna.
A to je bil le njen privid.
Vsak drobec rumenega prahu
je sporočal zgodbo o oazi.
Pel jo je veter
in dihala jo je vsa karavana.
Z neskončno vztrajnostjo se je pomikala dalje.
Zelene datljeve palme
so rasle v dušah vseh njenih jezdecev.
Utrip oaze je bil v njihovih srcih.
Let kanje je po nebu risal njeno bližino
in zrak je dišal po vodnem izviru.
Prikazala se je v odblesku sončnega zatona
in jutro jo je oživilo.
Jezdeci so razjahali,
puščavski prah je postal le spomin.
Utrujenost in napor sta bila pozabljena,
prijezdili so domov.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!