Ob soju sveč zrem v noč,
vsak plamen dobi svojo moč,
opominja življenje se izteka,
kakor nam usahne reka.
Nekaterim ni mar vse to,
zavist in grabežljivost častijo,
jim brezupno je nauke deliti,
v grob z nagrabljenim oditi.
Naj za življenja izginejo okovi,
da bi nam vladali volkovi,
z napuhom duša brez srca,
ob njih plamen sveče trepeta.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!