Pogledal sem z oblaki pokrito nebo.
Rad bi bil del njih, potoval z njimi,
dež bi trosil koder je suša,
ljudi in živali osrečil,
narava bi oživela,
darovala hrano.
Če bi imel moči bi kazal pot soncu,
posušil bi solze bi staršem,
v nesrečah umrlih otrok,
nesmiselnih vojnah,
brutalnih pobojih.
Ubijalsko orožje bi spremenil v kače,
takšne ki niso nevarne ljudem,
ljudje bi jih takoj spoznali,
se jim umaknili,
zapomnili.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!