Zavest Tvoje bližine.
Ko se me Tvoja Beseda dotakne.
Potem umaknem vse izgovore.
Preneham brezbarvno blebetati.
Zamislim se, se umirim.
In vem, lahko se Ti popolnoma prepustim.
Sprašujem se, zakaj me imaš rad
in se sramujem napak,
ki so me iznakazile.
Dobrohotno zamahneš z roko
in se utrujeno nasmehneš,
ko odprem usta, da bi se izpovedala.
Sedaj sem rahlo zmedena,
vendar več kot prepričana
v Tvojo brezpogojno ljubezen.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!