Bil strah in trepet

Nekoč bil je lovec živalim bil strah, kar je ugledal je ustrelil na mah, streljal na ptice fazane povsod, s strelim ustavil je njihovo pot. Na preži je čakal kar cele noči, tamkaj na jasi bil budnih oči, zagledal je srno, že puško drži, jo točno usmeril, živa več ni. Še vedno na preži čakal je tam, a je pogledom se usmeril drugam, iz gozda mladiča srne gresta, našla sta mamo, negibna bila. Še luna na nebo zakrila oči z oblakom na nebu jo zaskrbi kakšna zdaj usoda srnicam bo, lovec neučakan to res je grdo. Se zdrznil je lovec, v srcu ga sram, je sklenil končati, odšel bo drugam, nič puške več noče, spominja ga dni, na mlade srnjake v spominu živi.