Pojem o lepih vsakdanjih rečeh:
kako prebujajo se zgodnja jutra
z zadnjim pomežikom zvezd;
kako po dežju mavrica z nebes
s svojim živobarvnim pajčolanom
oplazi najvišje vrhove dreves;
kako igrivo se sprehaja skozi vse menjave časa
naša mamica Narava, večno lepa, večno mlada.
In zato še jaz naglas naj izpovem ljubezen svojo:
mojega srca izvoljenec, ki zvestobo večno mu prisegam,
mi ponuja v eni roki žalost, a v drugi že veselje,
radodarno izpolnjuje moje srčne želje,
vsak dan znova me na veličasten ples odpelje:
preprosto imenujem ga – ŽIVLJENJE.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!